Doslej sem po internetu raziskoval in našel le 5 krajev, kjer naj bi domnevno strašilo, oz. kraji kjer so se zgodile tragične, nasilne nesreče, bi jih pa bilo zanimivo osebno obiskati in narediti anekdoto o dejanskem stanju.
Zakleti grad zakoncev Hribar
Sredi hude zime, 3. januarja 1944 je okoli sedmih zvečer
prišlo pred grad Strmol na Gorenjskem okoli deset partizanov.
Gospodar gradu Rado Hribar (1901 - 1944) in žena Ksenija
(1905 - 1944) sta ju, kljub opozorilu prejšnji večer, ko je
prišel gospodarja lovski čuvaj rotiti, da naj se takoj umakne
in zbeži v Ljubljani, povabila noter, saj sta tudi sodelovala
z OF in partizani. Partizani so odšli po sobanah in pokradli
vse kar jim je prišlo pod roke (obleke, perila, obutve, odeje).
VOS-ovci so premetavali vse po vrsti, iskali so nakit a ga niso
našli, saj ga je vrtnar skril v greznico, da ne bi bilo storjene škode.
Partizani so jim zagrozili, da nihče ne sme iz gradu do petih
zjutraj, sicer bo ustreljen. Gospodarica Ksenija je služkinji
v kuhinji namignila, da naj gre v materino sobo, od kjer naj
pokliče pomoč, a so jih prehiteli že partizani, ki so prerezali
telefonske žice. Žalostni in nemočni uslužbenci so gledali
za svojim gospodarjem Radom in njegovo ženo Ksenijo,
ko so ju VOS-ovci v visokem snegu gnali proti Štefanji Gori.
Z seboj so odpeljali tudi konjerejca, a so ga pozneje izpustili.
Uslužbenci so trepetali za gospodarjema, in so upali, da ju
še na Štefanji Gori niso ubili. A so se počasi začele širiti
govorice, da so umorili strmolskega gospodarja Rada in ženo.
To se je širilo tudi med tistimi, ki so jih ubili, ko so se v
pijanosti v gostilnah izdali in govorili kako so ju mučili in ubijali.
Kasneje je prokomunistična propaganda zanikala grozodejstva
zoper zakoncev Hribar. Eden od morilcev je v pijanosti
prijatelju zaupal, da je mogel pokopati gospodarico Ksenijo,
a ker se mu ni ljubil kopati dolge jame, ji je raje polomil noge.
Avtorica tega zapisa je rekla, da ji je neki upnik povedal o
zverinskem mučenju zakoncev Hribar; gospodarico
Ksenijo naj bi posililo vseh devet prisotnih partizanov.
Pozneje se je govorilo o še večjem ogabnem in nečloveškem
mučenju, o katerem so pravili mlajši partizani. Hribarja
sta veliko pomagala partizanom, pomagala sta tudi
mnogim ljudem, ki so bili potrebni pomoči, tudi rešila
sta jih veliko, le sebe sta pogubila. Datum njune smrti
se omenja med 5. in 6. januarjem, saj so ju nekaj dni
mučili in šele potem zverinsko in nečloveško umorili.
Vzrok za njun umor je bil preprost, bila sta v napoto
partizanom, v napoto tistim, ki so se jima zdela,
da sta fevdalca. Storjena jima je bila krivica.
Zato danes grad Strmol buri duhove, znano pa je tudi
to, da je bil grad zaklet prav zaradi tega dogodka,
pravijo da sta Hribarjeva zaznamovala grad in, da še
kar burijo duhovi po stenah grada Strmol in okolice,
kjer sta poslednje živela. Trupel Hribarjevih niso nikoli
našli, pravijo pa, da naj bi ju zakopali nad Mačami.
A šele leta 2012, po 68 letih so našli okostja
Hribarjevih, njun še živeči sorodnik pa ju ni dal prekopati,
in sta zato še danes v gozdu nad Mačami, kjer sta
bila usodnega leta 1944 brutalno in zverinsko umorjena.
Grad Pišece in grozljiva zgodovina
Grad Pišece ima tudi zelo mračno burno zgodovino, zato
bom o tem pisal, kar sem našel na internetu. Leta 1661 so
se na božični dan uporni podložniki spravili na graščaka
in njegovo ženo ter oba ubili. Zgodba nadaljujeje, da se je
njun sin rešil le po naključju, pozneje pa se hudo maščeval
kmetom (kmetje naj bi morali bosi vleči težke hlode po makadamskem
hribu do gradu, nekaj jih je pomrlo). Druga zgodba pa pripoveduje
o mladi ženi, ki so jo zaradi dednih razprtij do smrti zaprli
v neko sobo na gradu. Po 70 letih jetništva je umrla blodna;
nazadnje se je igrala samo še z punčkami. Avtor tega zapisa
pravi po svojih izkušnjah, da je prisotnost duha v gradu še kako
prisotna, pravi pa še, da je prostor kjer je bilo dekle zaprto še bolj
zanimiv, namreč močno so vidne rune, ki jih je z nohti vrezala v steno.
Cerkev sv. Roka, pokol domobrancev in satanisti
Cerkev sv. Roka na Dolenjskem ima tudi mračno plat zgodovine.
Tam naj bi se zgodil pomor domobrancev iz 2. svetovne vojne,
še pred nekaj leti pa naj bi notri imeli satanisti črne maše, ubili
naj bi celo neko žensko in dojenčka. Po pričevanju avtorja te zgodbe,
naj bi imel prostor zelo negativno energijo.
Sv. Urh pri Ljubljani, pomor partizanov
Sv. Urh leži vzhodno od Ljubljane. Tam je bila med 2. svetovno vojno domobranska postojanka, v kletnih prostorih mežnarije pa je bila nekdaj mučilnica, kjer so mučili in na nečloveški način pobijali partizane in civiliste. Žrtev je na grobnici všteto kar 123. Avtorica zapisa pravi, da so bile v mučilnici stene večkrat prebeljenje, da bi prekrili sledove krvi, v prostoru pa naj bi bilo po njenih besedah "tmurno in tesnobno". Opisala je tudi, da se je čutilo neko prisotnost, pozneje pa naj bi slišali glasove iz onostranstva, kot je omenila naj bi šlo predvsem za "ječanje in krike". Nekoč so ljudje, ki so očitno poznali grozodejstva na Urhu govorili: "Pazi se, drugače te bodo odpeljali na Urha!", to priča o samih grozotah, ki so se gor dogajale.
Gestapovska mučilnica v Trbovljah, danes gostilna
Tam kjer je danes Bojan bar, gostinski lokal v Trbovljah, je bila nekoč v kletnih prostorih te stavbe, gestapovska mučilnica. Kakšne grozote vse so se notri dogajale še do danes ni jasno, na spomeniku vklesanem v stavbo pa piše, da so avgusta 1941 na dvorišču ustrelili 4 partizane.
Veliko je tukaj pisanega predvsem o dogodkih iz 2. svetovne vojne, a nažalost se nisem dovolj globoko poglobil, da bi našel starejše zgodbe. Je še drugače veliko zgodb, če jih kdo še ve, naj jih prosim lepo posta gor.